#CEOview

Maja Koršič Potočnik

Direktorica podjetja Potočnik & Prebil o.p., d.o.o.

Na kaj pomislite prvo, ko zaslišite besedo »poslovanje«?
Ko zaslišim besedo poslovanje pomislim na gospodarsko družbo in na to, da delaš nekaj, kar imaš rad.

Kako bi se opisali, če bi morali uporabiti samo tri besede?
Razmišljam v naprej in sem zelo ciljno usmerjena.

Kakšen nasvet bi dali samemu sebi na začetku kariere?
Rekla bi si, naj me ne bo strah. Ker na začetku kariere je vedno tako, da imaš cel kup enih dvomov, razmišljaš ali bo uspelo, kaj boš počel, kako mi bo uspelo priti do določenih ciljev, … In pri tem je strah ena taka izrazita ovira. Vse bi naredila zelo podobno, ampak strah bi pa eliminirala. Če bi lahko.

Kako bi opisali svojega idealnega sodelavca?
Moj idealni sodelavec je razmišljujoča oseba, ki rada »provocira« v smislu, da vedno razmisli ponovno (»think again«), da tudi ko pridemo do neke rešitve, ponovno razmisli, zato ker bomo lahko prišli še do boljše rešitve ali pa drugačne rešitve. In pa nekdo, ki je zanesljiv. Zanesljivost na način, da ni vse narejeno nekako po predpisih, ampak je narejeno. Na kakršenkoli način, kadarkoli, v kakršnikoli obliki, ampak da je cilj na koncu realiziran in, da je delo narejeno.

Zakaj ste se odločili, da delate v organizaciji, ki jo vodite?
Od malega sem vedela. To je zelo klišejsko, ampak jaz sem res že od malega vedela, da želim biti odvetnica. Ko sem se po srednji šoli vpisovala na faks, sem imela 3 možnosti in to je bilo Pravo Ljubljana redno, Pravo Ljubljana izredno in pa Pravo Maribor redno. Pika. Ni blo sploh nobenega plana b, nobenega plana c in, ko si želiš tako zelo targetirano postati en poklic, je potem od začetka jasno, da boš na koncu v neki svoji organizaciji in, da se boš ukvarjal s poklicem, ki ti je bil od malega želja oziroma cilj. Vse ostalo je bilo podrejeno temu.

Kako bi opisali vlogo vodje v obdobju sprememb?
To pa lahko rečem, da bit vodja, je izziv. Predvsem zato, ker karkoli študiraš, v katerikoli posel se usmeriš, te v resnici na fakulteti ne naučijo bit vodja. Bit vodja je toliko več, kot samo delat na nekem področju, ki ti je blizu in imet pod sabo ljudi. Biti vodja pomeni, da si vizionar, pomeni, da se ukvarjaš z ljudmi, si vzameš čas, da ljudi nagovoriš glede na njihove vrednote in potrebe in dejansko že star pregovor pravi »sto ljudi, sto čudi«. In v poslu je popolnoma enako. In dober vodja bo znal s 100 različnimi ljudmi različno ravnati in iz njih potegniti tisto, kar jih motivira, žene ter prispeva k organizaciji. Tega nas res ne naučijo in veliko energije je bilo usmerjene v to, da se tega naučimo sami. Preko knjig, programov, coachingov in počasi počasi mi je začelo postajati jasno, kaj vse to s sabo potegne. Od zdaj naprej pa itak lahko rečem, da se učimo vsak dan in, da je to neskončno učenje, za katero upam, da bo trajalo do konca življenja.

Kateri so glavni izzivi v vaši panogi in kako se z njimi spopadate?
Verjetno bi različni kolegi odvetniki odgovarjali različno na to vprašanje. Zame je največji izziv kako odvetništvo, ki je neka taka tradicionalna veja pravosodja, vključiti v te moderne čase. Ko imamo veliko dogajanja na družbenih omrežjih, oglaševanje vsepovsod, v vseh porah življenja, imamo mi iz zakona o odvetništvu še vedno prepovedano oglaševanje. Kako dobiti motivirane mlajše sodelavce, ker si oni mogoče ta poklic predstavljajo drugače, kot je v resnici. Kako odvetništvo zapeljat v ta današnji svet družbenih sprememb. To je največji izziv s katerim se verjetno vsi soočamo.

Kako vidite svoje podjetje in vašo vlogo v prihodnosti?
Jaz želim, da to podjetje služi mojum potrebam in potrebam zaposlenih. In ne obratno. Zato ker jaz sem v letih, ko moji kolegi in sovrstniki množično zapadajo v izgorelost in preobremenjenost in skupaj s sodelavci smo prišli do neke točke, ko smo ugotovili, da si tega ne želimo. In če želimo, da se temu izognemo, si moramo podjetje ustvariti na način, da podjetje služi našim potrebam in ne obratno. To pomeni krajši delovni čas, bolj optimizirani procesi, manj delat, več dodane vrednosti, tako imenovan »leverage« oziroma vzvod, ko nek produkt, ki ga narediš, lahko uporabiš večkrat. Vse to so izzivi s katerimi s v bistvu na novo soočamo in to je tudi za nas mogoče najpomembnejši cilj. Torej ne želimo tukaj biti cele dneve, ne želimo se utapljati v delu, ne želimo biti preobremenjeni do te mere, da se na koncu ne bomo znali niti veseliti svojih uspehov. To ni nikakršni statusni simbol več.

Zakaj bi talenti v prihodnosti postali del vašega podjetja in ekipe?
Tukaj se morda lahko kar navežem na prejšnej vprašanje. Zato ker mislim, da se mlajša generacija tega kar se mi zadnje čase zavedamo, zaveda že na instiktivni ravni. Znan je ta izraz, ki se tudi pri nas že vse bolj čuti – »quiet quitting«. Ko nekdo ne želi več delati več, kot je minimalno, da v službi uspe. Oziroma, da ni odpuščen. Zato ker preprosto v tem ne vidi motivacije in nima nobene dodane vrednosti. In mi se tega zavedamo. Zato v bistvu želimo ponuditi neke delovne pogoje, ki so privlačni, hkrati pa možnost, da se nekdo razvija. Zato ker mislim, da je na koncu vseeno nek osebnostni razvoj ali pa mentalni ali strokovni razvoj enako pomemben. In jaz mislim, da je to dvoje združljivo. Je pa res, da je treba narediti neke določene kompromise. Da dobiček ni več primaren cilj ali pa, da niso vse sile usmerjene zgolj v nek končni dobiček, ampak če želiš delati na dolgi rok s sodelavci, kadri in s tistimi, ki prihajajo, jim moraš dat možnost, da pride do tega razvoja tudi na manj obremenjujoč način. Mi se tega zavedamo in bomo naredili vse, da bo šla pisarna v tej smeri.